Kako lepo mi je biti TO, kar v Resnici SEM.
Kako rada sem v TEM, kar je nevidno očem.
V udobju same Sebe se zleknem Vase,
odrahljam pas, odpnem gumbe in razpustim lase...
Samo tako lahko krila razpnem, se prepustim in padem Sebi v objem.
Končno lahko spet vse izpustim, se brezčasju vsa prepustim.
Lahka, svobodna in neomejena, Kozmična Luč, Moč prebujena.
Brez-telesna, brez-zavestna, čisto Zavedanje – brez etiket...
izzad čutnega je Resnični „svet”, pridi še ti – tu je res luštno živet!
Ta trenutek je POPOLN.
Ta trenutek je vse, kar imam.
TO JE TO, kar lahko ti dam.
Ohrani navznoter odprte oči,
vse zunanje že poznaš
tam nič več zanimivega ni.
Neverjetno, kako je lahko z ZDAJ ves svet odet?
Neskončne dimenzije izvirajo v njem –
kot seme vseh potencialov, ki se odpira v cvet!
Pravijo ti, kako si lepa,
kako sinje so tvoje oči
in kako se ti poda obleka.
Pravijo ti, da si uspešna,
da si zmagovalka
in da si zagotovo srečna.
Pravijo ti, da imaš vse,
imaš kariero, moža in otroke
nov avto in hišo na obroke.
A bistva ne vidijo, ki iskri oči,
ne vidijo prave Lepote in tega,
kar Resnično SI...
Ali kdaj, dragi moj,
ali kdaj upočasniš korak,
da bi se dotaknil svojega srca?
Al se kdaj vprašaš, dragi moj,
kaj v njem vztrepeta,
kdo je TA, ki je tu doma?
Si osamljen... pa v bistvu nisi nikoli sam?
Si izstradan... in hkrati vsega sit?
V bolečini... četudi je tvoje telo fit?
Ne skrbi, nič posebnega!
To so le simptomi hude nalezljive bolezni....
In zdaj ti bo začelo oči obračati navznoter...
in srce bo začelo vreti kot vulkan...
izginil bo zate ves prostrani svet,
da na koncu boš ostal le to, kar si....TI SAM!
Ne skrbi, nič posebnega, nisi bolan!
Polagam ti puščice na pot,
da ne bi zgrešil,
da se ne bi izgubil...
Rišem ti zvezde na nebo in prižigam v temi luč,
da ti skrajšam pot
in te obvarujem zmot.
Postavljam ti smerokaze, obešam balone in zastave,
da ne skreneš iz poti,
da se ti od iskanja ne zvrti.
Ponujam ti dlan, v uho šepetam,
ker to je edino, kar znam...
„Semkaj, semkaj...”
V mojem srcu ni prostora za dva ali tri,
v njem je dvorana, v njej se tare ljudi.
V tej dvorani se Ljubezen in Življenje časti
in vsak je lahko prav tak, kot si najbolj želi.
Brez mask, pričakovanj in skritih pasti,
vsak lahko svojo svobodo živi.
V mojem srcu so vsa okna in vrata odprta,
v njem vsakega nosijo krila razprta.
Le, če to kdo čuti in po tem hrepeni,
mu ponudim objem, da v njem varno zaspi.
In če kdo si zaželi,
primem njegovo dlan v svojo dlan,
da skupaj poletiva v neskončno sončen dan...
Ljuba moja, ljubi moj,
če ti je ob tem lepo,
nikdar več ne izpustim tvoje dlani,
ker v meni del mene si...
Kadar se spotaknem ob rob svojega uma
in padem v mlako sreče,
se hihitam in hahljam...
Valjam se po smehu do solz,
stegujem roke po tebi, te vabim,
daj, še ti pridi k Sebi!
Veliko platno se je razgrnilo po prostranstvu Vesolja-
se dalo v igro, v žalost, v smeh,
da bi Eno na njem okušalo,
kako je biti ljubljen, srečen ali čisto na tleh.
Veliko Brezčasje pa tiho čaka,
da tvoje iskanje potrka na vrata,
da tvoje hrepenenje pretrga okove,
spregleda Resnico in vstopi v dvorano Svobode.
V tej Svobodi se vse,
za kar si mislil, da si, raztopi;
raztopi se v Večno, v TO,
iz česa je vse, a v bistvu sploh ni!
Sedim na skali, reka deroča buči,
prisluhnem vetru, v miru zaprem oči.
Sveta Ganga vame se spusti,
takrat nepričakovano se zgodi:
Stojim na robu, kjer sem nekoč že stala,
vedela, da pred mano je korak,
ki nekoč ga bo naredil vsak...
Tokrat se spustim v prepad,
mirno in naravno,
vem, da se nimam česa bat…
Takrat v Praznino poletim,
slečem Sebe in se prepustim –
Niču, ki je brez smeri – ki nikjer se ne začne in ne konča;
tukaj tudi časa ni – ni svetlobe, pa sploh ni tema!
Ni barv, ne oblik – brez podob in raznih slik.
Nobene misli in želja – še ljubezni ni in ne veselja!
Kje so zdaj Brahma in Buda in Šiva,
obličja Božja, večna in neumrljiva?
V Veliki Praznini smo se vsi stopili v Čisto Zavest
in sredi nje JAZ SEM - brez sebe, čisto zares ;-) !
