Na koga naj naslonim glavo’,
koga pokličem, koga obiščem,
da mi pokaže pot v nebo?
Sredi noči se prebudim iz sanj,
v roki držim ključek – majhen, droban.
Od kod je prišel, zakaj ga imam?
„Le ti sama imaš ključ v rokah –
in nihče drug in noben duh,
le ti sama…”
In položim zlat ključ
na sredino prsi in malo levo od pljuč -
točno tja, kjer mi bije srce,
da odpre me ljubezni
in kako priti Domov, pove...
V tišini noči se odpre srce...
Odprem oči – in ključa več ni!
Pred leti, na razpotju poti, ko nisem točno vedela, kam... in kje iskati Resnico, po kateri sem tako hrepenela, je prišlo spoznanje sredi noči...
Prebudila sem se iz sna in VEDELA, da imam v rokah zlat ključ – eterični. Vedela sem, da če odprem oči in pogledam, ga več ne bo.
In ko sem čisto spontano vprašala svojo nadzavest, kaj počne ta ključ v mojih rokah, sem prejela odgovor:
In spoznanje je bilo sinhrono z odgovorom – vedela sem, da lahko najbolj zaupam odgovorom, ki jih poiščem v sebi...
... ki se, kot rada rečem, spontano "spustijo" v mojo zavest...
In prav to je v času razdvajočih se mnenj, nasprotujočih si argumentov in stališč,
hrupu informacij iz vseh strani, še kako POMEMBNO:
Zaupajte si, da v Sebi veste, kaj je prav...
Nataša
