“Si naredil nalogo?
Kdaj pišeš matematiko?
To moraš takole zložiti!
Si danes dovolj pil?
Ta je najboljša:
“Kaj se imava danes za učiti?”
In potem se čudimo, od kod našemu otroku ponavljajoča se vnetja ušes…
In mu je pogosto slabo…
In je nemiren, se težko skoncentrira…
In nas čaka, da mu pomagamo narediti domačo nalogo…
iti sam skozi svoje naloge in zadolžitve , kot da ne ve, kdaj je žejen / kdaj ga zebe...
Lepo, da smo skrbni,
lepo, da nam je mar,
lepo, da je zanj vse tipi-top poskrbljeno, da živi v urejenem okolju… v varni državi… v obilju..
Kako bi se bi mi počutili, če bi doma živeli s svojim šefom???
A ste kdaj pomislili na to, da se starši včasih obnašamo (in znašamo) nad otrokom kot neuravnovešen, diktatorski, kontrol-frikovski šef?
KDAJ SMO OTROKA NAZADNJE VPRAŠALI -
“Kako se pa ti ob tem počutiš?”
“Kaj si ti misliš o tej stvari?”
“Kaj bi pa ti naredil na mojem mestu?”
Samo fizično so majhni, lahko pa da nosijo v sebi staro in veliko dušo?
Le izkušenj (v tem življenju) še nimajo veliko.
NE VEDNO. OBČASNO PA ZAGOTOVO.
ALI SI NE BI VSEGA TEGA ŽELELI TUDI VSI MI???
Je posebna in samosvoja različica božanske zavesti (Enosti), ki je prišla na ta svet izraziti in izkusiti svojo izvirnost, drugačnost.
Božansko skozi njega izkuša njegovo različico bivanja.
Je sam svoj “puzzle” v sestavljanki človeštva.
Ne spreminjajmo njegove izvirnosti / ne delajmo iz njega svoje kopije, ker bo potem nekje en puzzle odveč in nekje bo eden manjkal…
Jaz bi zase to želela, vi ne?
N;)
