“Najvišji ideal zdravljenja je doseči hitro, nežno in trajno okrevanje z enostavnim, zanesljivim in neškodljivim zdravilnim postopkom.”
so besede nemškega zdravnika Samuela Hahnemanna (1755-1843), začetnika naravnega sistema zdravljenja – homeopatije. Prav to idealno zdravljenje nam ponuja narava v obliki komplementarnih homeopatskih zdravil, ki krepijo samozdravilno moč telesa, povečujejo njegovo odpornost in vračajo človeka v stanje zdravja in ravnovesja.
Slika: Samuel Hahnemann
Homeopatija je holistični (celostni) način zdravljenja, ki temelji na prepričanju, da je človek neločljiva celota telesa in duha, zato z vzpodbujanjem človekovih naravnih sposobnosti samozdravljenja izboljšuje celostno zdravje – krepi imunski sistem organizma ter izboljša fizično in psihično ravnovesje človeka.
Pri začetni obsežni diagnostiki oz. homeopatski anamnezi se homeopat pri izbiri zdravila osredotoča tako na fizične lastnosti kot na čustveno-mentalno raven bolnika, saj je namen homeopatskih zdravil, da pripomorejo k celostnemu samozdravljenju.
Homeopatsko zdravljenje je individualno, kar pomeni posamezniku prilagojeno, zato homeopat zmeraj izbere zdravilo za vsakega bolnika posebej na osnovi simptomov, ki jih izraža posameznik. Pri tem upošteva tako fizične kot psihične značilnosti človeka, zgradbo oz. konstitucijo, značaj ipd. - vsak posameznik namreč specifično reagira na podoben bolezenski znak. Npr. določenemu bolniku prija toplota na boleče mesto, drugemu hladni obkladki; določenemu bolniku bolečina popusti, če močno pritisne na boleče mesto, drugi ne prenese niti najmanjšega dotika ipd.
Zato je pri izbiri homeopatskega zdravila pomembno natančno poznavanje bolnika. Še posebej pri zdravljenju kroničnih težav mora homeopat upoštevati tako družinsko obremenjenost bolnika kot konstitucijske značilnosti posameznika.
Osnovno načelo homeopatskega zdravljenja je načelo podobnosti oz. »Similia similibus curentur«, ki pomeni, da se podobno zdravi s podobnim. To pomeni, da zdravilo ali snov, ki pri zdravem človeku povzroči določene simptome, zdravi v nanokoncentraciji podobne simptome pri bolnem.
Npr. pitje kave pri zdravem človeku vzpodbudi živčni sistem in ga naredi nespečnega, kava, pripravljena na homeopatski način pa bo nespečnost zdravila. Homeopatija torej pomeni zdravljenje z zdravilnimi sredstvi, ki v velikih odmerkih pri zdravi osebi izzovejo določene simptome, v majhnih odmerkih pa bolnega s podobnimi težavami ozdravijo.
Ker homeopatija uporablja tako zelo nizke koncentracije substanc, da so v fizičnem smislu neizmerljive, verjetno zdravi »informacija« oz. esenca zdravilne substance, ki pa organizem ne zdravi na kemijskem nivoju kot alopatska (klasična uradna) zdravila, temveč energetsko spodbuja organizem k samozdravljenju in ponovni vzpostavitvi telesnega in duhovnega ravnovesja, s čimer okrepi samozdravilno moč organizma, da se zdravi sam.
Vsa homeopatska zdravila so popolnoma naravna in ne vsebujejo nikakršnih sintetičnih kemičnih spojin (barvil, konzervansov, antioksidantov, emulgatorjev ipd.). Zato tudi ne obremenjujejo telesa s škodljivimi neželenimi učinki, ki bi jih lahko povzročale te spojine.
Najpogosteje so homeopatska zdravila izdelana iz rastlin in mineralov, redkeje iz živalskih izločkov in nekaterih toksičnih substanc, ki pa svoj toksični učinek popolnoma izgubijo s postopkom redčenja do homeopatskih oz. t.i. nanokoncentracij – torej koncentracij, ko snovi v fizičnem smislu ni več možno zaslediti v razredčini.
Hahnemann je pripravil preko 100 homeopatskih pripravkov, danes pa jih je v uporabi že preko 2500.
Homeopatska zdravila (t.i. remedije) so pripravljena z redčenjem matičnih tinktur, ki jih pridobijo z namakanjem (maceracijo) v alkoholu in vodi. Po redčenju in potenciranju (kar pomeni mešanje s stresanjem) dobimo pripravke različnih potenc, ki so označene s C oz. CH (centizimalno potenciranje) in D (decimalno potenciranje). Potenciranje homeopatskega zdravila stopnjuje zdravilni učinek in uniči toksičnost zdravil. Različne potence (stopnje redčenja) imajo tudi drugačen vpliv na bolezen pri posameznem pacientu. Z nizkimi potencami (5C – 7C) vplivamo na telesno raven bolezni in na akutna oboljenja, s srednjimi (9C – 12C) in visokimi potencami (15C-30C) pa vplivamo na psihično raven bolnika in globinska neravnovesja (kronična oboljenja).
Homeopatsko zdravljenje se začne z anamnezo – podrobnim izpraševanjem in preučevanjem bolnikovega stanja. Homeopata zanimajo možni vzroki za razvoj bolezni, zanima ga kje, kako, kdaj boli, kaj bolniku prija in kaj ne ipd. Homeopat pogosto sprašuje tudi na videz neobičajna vprašanja (npr. o psihičnem stanju, navadah, željah ipd.), ki mu pomagajo izbrati ustrezno remedijo. Zdravilo, ki ga predpiše homeopat, je izbrano izključno za določenega bolnika in se ne sme dajati (svetovati) drugemu bolniku, ki ima navidezno podobne težave brez homeopatovega posveta. To še posebej velja za zdravljenje kroničnih težav – npr. pri srčno-žilnih težavah (hipertenzija, ateroskleroza in angina pectoris), revmi, išiasu, putiki, pri alergijah, kožnih težavah (afte, bradavice, akne), glavobolih, migrenah in vrtoglavicah itd.
Zaradi vseh teh obsežnih podatkov in celostne slike bolnika, ki jo potrebuje homeopat pri izbiri zdravila, traja prvi obisk pri homeopatu dlje časa – odvisno od obsežnosti težav in izkušenosti zdravnika homeopata, v povprečju pa približno eno uro.
Homeopat vas bo po prvem posvetu naročil na kontrolni obisk, da bo spremljal vaš odziv na zdravljenje in po potrebi prilagodil oz. spremenil terapijo.
S homeopatijo si lahko pri lažjih, običajnih in vsakdanjih obolenjih pomagamo kar sami, brez obiska pri homeopatu, saj je homeopatija varna in enostavna metoda za samozdravljenje. Z nasveti nam pri tem lahko pomaga farmacevt-homeopat, ki nas bo ob izdaji homeopatskih zdravil poučil, katera zdravila izbrati, kako jih odmerjati in kako z njimi rokovati.
Pri samozdravljenju s homeopatijo je seveda potrebno upoštevati meje samozdravljenja – pri dlje časa trajajočih in ponavljajočih se težavah je potreben obisk pri homeopatu.
Homeopatska zdravila so varna, brez spremljajočih neželenih učinkov in zato primerna tudi za posebej občutljive bolnike - za dojenčke, otroke, nosečnice, starostnike, bolnike na več sočasnih terapijah ipd..
Zaradi svoje enostavnosti, praktičnosti in cenovne učinkovitosti je homeopatija odlična izbira zdravljenja, homeopatska domača lekarna pa nepogrešljiva v domu vsake družine.
Homeopatska zdravila so v obliki kapljic, tablet, praškov in najbolj priljubljenih - globul (kroglic). Le-te vzamemo tako, da jih položimo neposredno na jezik – najbolje, da naštejemo globule v pokrovček embalaže (uporabimo lahko tudi leseno ali plastično žličko) in jih nasujemo na jezik.
Med jemanjem homeopatskega zdravila in jedjo, pitjem, kajenjem ali umivanjem zob mora preteči vsaj 15-20 minut. Pri sočasni uporabi več zdravil (eno za drugim/ izmenoma) je priporočljivo vzeti posamezne pripravke v 10- do 30- minutnih presledkih oz. po navodilih homopata. V času zdravljenja s homeopatskimi pripravki je nujno potrebno zmanjšati vnos kave, saj nevtralizira delovanje večine homeopatskih zdravil.
Ko se pojavi izboljšanje bolezenskih znakov, zmanjšamo ali prenehamo z jemanjem zdravila oz. se držimo navodil zdravnika homeopata.
Homeopatska zdravila shranjujemo na temnem in hladnem mestu, zaščitena pred direktno sončno svetlobo.
Običajni enkratni odmerek homeopatskih zdravil je 3-5 granul ali 1-2 tableti. Granule ali tablete raztopimo v ustih – zdravilo vzamemo ¼ ure pred jedjo ali pol ure po jedi. Med različnimi homeopatskimi zdravili naj bo vsaj 10 minut presledka.
Ko se pojavi izboljšanje bolezenskih znakov, zmanjšamo ali prenehamo z jemanjem zdravila oz. se držimo navodil zdravnika homeopata.
Naj vsebuje pripravke, ki pomagajo pri:
