Zadnje tedne srečujem mlade in mlade v srcu, od katerih bi pričakovala entuziazem, srčno hrepenenje, vero v ljubezen in v to, da bodo srečali ljubezen svojega življenja.
A iz njih veje prej apatija kot strastno pričakovanje "prave/pravega". In prej brezup kot hrepeneče sanje... Zakonska zaobljuba jim predstavlja doživljenjski zapor...
In se vprašam...
KAJ smo naredili tem otrokom, da so izgubili sanje v iskreno, predano, tovariško deljenje sebe drugemu?
Kakšen vzor so videli v nas, da smo jim priskutili sveto zvezo dveh sorodnih duš?
In grem še globje vase...
Kaj se je zgodilo naši generaciji, da je med nami toliko ločenih, prevaranih, razočaranih, ranjenih...
Kaj so nam starši kazali, da le redki zdržijo nevihte, grome in strele partnerske zveze?
In se ozrem v družbo, ki nam z razgaljenostjo teles priskuti seksapilnost, z resničnostnimi šovi vzgaja Butalce,
s Hollywoodskimi "nategi" o Pepelki, ki jo odreši princ na belem konju,
o sanjskih deklicah z idealnimi oblinami, v katere oslovsko verjamemo in se z njimi primerjamo, četudi vemo, da so s-photoshop-irane...
v družbo, ki je že pred p(l)andemijo načrtno vzgajala individualiste in egoiste,
z zaprtjem med štiri stene in pred računalnike, se je vse le še poglobilo.
In se zgražamo ob dokumentarcih iz Kitajske, kjer si milijoni osamljenih kupujejo lutke za druženje, razvajanje, za užitke...
Ker ne znajo več pristopiti drug k drugemu, si pogledati globoko v oči, tvegati razočaranje, se potruditi za odnos.
Ne morem mimo spomina na Orwellovo knjigo 1984 in Huxleyev Krasni novi svet...
Se vam zdi, da pretiravam ???
Se vam zdi, da ni tako hudo... ???
In ker sem oseba, ki prej išče rešitve kot izgovore, bom tole delila z vami:
Kot otrok nisem bila deležna ravno vzora ljubezni med mamo in očetom, med moškim in žensko.
In ne vzora brezpogojne starševske ljubezni...
Prej je bila le-ta pogojevana s pridnostjo, vzornim vedenjem, peticami v šoli...
Čisto povprečno otroštvo tistega časa, ko ni bilo v navadi občudovati svojih otrok,
jih pohvaliti, se jim zahvaliti ali opravičiti, jih vključiti v pogovor odraslih, da bi se od njih kaj naučili.
V glavnem, idealno okolje za vklop v kolektivno slovensko:
"Nisem vredna ljubezni. Nisem dovolj dobra. Nisem dovolj itd. Nihče me že ne bo maral takšno..."
In sem lopute svojega Veličastnega Srca zabetonirala, ovila s tremi verigami in globoko zamrznila v ledenik...
... in tako vse do mojega prvega duhovnega potovanja v Indijo v zadnjih letih študija.
Takrat me je v duši poklical k sebi moj ljubi Učitelj, Sri Sathya Sai Baba... in sem šla... nič sluteča, kako zelo me bo to spremenilo.
Da skrajšam zgodbo...
V bližini Sai Babinega ašrama raste "drevo želja", kjer se je Sai Baba kot otrok družil s prijatelji.
In ker so mu bili že kot otroku dani sidiji (posebne sposobnosti), je vsakogar med njimi vprašal, kakšen sadež si želi.
In Sai Baba je zamahnil z roko proti drevesu in na njem se je pojavilo prav vso sadje, ki so si ga otroci zaželeli...
ne glede na to, da drevo ni bilo sadno in da si je vsak izmed njih izbral drugačen sadež.
Od takrat se to drevo imenuje drevo želja in Babovi sledilci še danes obiskujejo to drevo in mu predajajo svoje srčne želje.
Uganete mojo?
Prav nič drugega mi ni bilo si želeti, kot ODPRETI SRCE...
Iz globine zamrznjenega srca sem naslovila "drevesu" hrepenenje po tem, da verige popustijo.
Nekaj dni za tem, takrat že v templju pod Arunačalo, se je zgodilo... neopisljivo, neubesedljivo...
Doživela sem stanje, ki sem ga ohranila v spominu kot to, da »me je Božansko vzelo v svoje naročje«.
In v glavi samo začudenje: "Why me, Lord?"... pa pred tem v "Lorda" sploh nisem verjela!!!
Doma so me učili, da Boga ni. Da so naivni tisti, ki se obračajo k njemu.
In to je bil šele začetek... po tem dogodku sem navezala notranji stik z "Božanskim", ga stokrat preverjala, testirala, dvomila, se čudila...
dokler mi ni res zlezel pod kožo in sem VEDELA, da je zmeraj tu, ob meni.
Da čuti moje občutke, da zaznava moje namere, sliši moje misli...
(čeprav je razlika med vsem naštetim, ampak o tem kdaj drugič).
In v naslednjih mesecih in letih mi je moj ljubljeni Učitelj potrpežljivo dokazoval, da sem vredna Njegove ljubezni (lahko tudi o tem kdaj drugič).
In kaj ima to z ljubeznijo, o kateri danes pišem?
Hvaležna Učitelju, da mi je pokazal pot, kako odpreti srce, kako odpustiti, kako sprejeti, kako deliti...
kako se odpreti Ljubezni, ki je samo in edino V NAS.
Ker zunaj nas ljubezen ne obstaja...
ni je v novem krilu, ne v novem avtu, ne v novem modelu mobitela...
Hvala, ljubi Swami...
Nataša
