No, po večdnevnem "kuhanju" v teh energijah, sem tudi jaz "zavrela" v svojem notranjem procesu. Leto pred tem mi je bilo dano odpreti "oči", to leto pa je bilo na vrsti še "srce"...
Da vam skrajšam branje - po večernem satsangu (srečanju z učiteljem), kjer smo se dotaknili pomena "programiranja" zarodka z maminimi mislimi in čustvi v času nosečnosti, sem ozavestila globoke rane, ki so mi nevidno sledile skozi življenje. Kot oblak tik nad glavo, ki ti sledi v življenje in ti odreja tvoje "mikro vreme" čustev in podzavestnih programov. Bolj kot je dete v ljubezni, miru in varnosti noseče mame pričakovano, bolj bel ali pa mavričen je ta oblak. In bolj kot je mama v pričakovanju otroka v žalosti, strahu, jezi, zameri, temnejši je ta oblak, iz katerega lahko potem celo življenje po malem dežuje in se sprašuješ, od kod notranje solze, ki jih zlepa ne zmanjka.
No, ta tema se me je toliko dotaknila, da je moje srce povsem "zavrelo"...
Na nekem večernem sprehodu, samo zvezdno bahanje in jaz, je temperatura v moji »notranji« kuhinji srca rastla in rastla... podoživljanje prenatalnega obdobja, spust skozi porodni kanal v »življenje«, zapuščanje varnega dušnega sveta v grobo fizično materijo...uf...
In ker je moja duša izbrala in želela izkusiti program »dete ljubo, kaj je tebe treba bilo«, sem izbrala trenutek v življenju moje mame in očeta, ko jima ni bilo najbolj enostavno. In sem podoživela stisko, bolečino, obup...
Odtrgana od Božanske ljubezni onostranstva sem se počutila neskončno samo, zapuščeno, neljubljeno...v svojem pravem Bistvu (ne v lepi figurici, ki sem bila videti navzven), in ki ga običajno ljudje ne vidimo. Notranji proces se je nadaljeval pozno v noč, ko sem že ležala v svoji postelji...
In je vpil krik v moji bolečini osame »KDO pa MENE ljubi??«
Resnično mene, mojo Bit in ne modrih oči, ne dolgih las, ne mojih odličnih ocen... In v tistem trenutku je mojo notranjo stisko prekinil glas moje cimre, ki je v snu spregovorila:
In jaz sem VEDELA, da je »Božansko« spregovorilo skozi njo in zdaj ihtela od ganjenosti...
Potem sem šla v mislih naprej... da če sem zdaj že tu in to je dejstvo, ki mu ne morem uiti, ZAKAJ sem vendar tu?? ZAKAJ sem na Zemlji? Kjer manipulirajo, kradejo, se sprenevedajo, ubijajo druga bitja in sebe...?
In v tistem trenutku je »Božansko« skozi sosedo, ki zjutraj ni vedela prav nič o dogajanju, ponovno spregovorilo:
Zdaj je moje SRCE zavrelo kot v ekonom-loncu in ne, da sem občutila Ljubezen do vsega, kar je, ampak sem postala NESKONČNA LJUBEZEN... vseobsegajoča, vsesprejemajoča, BOŽANSKA LJUBEZEN, ki vse povezuje, ki se vsem brez pričakovanj daruje...
Zdaj sem končno dojela VELIČINO naših src, LEPOTO naših duš, SMISEL bivanja v pojavnem svetu...
Iz globine svoje Biti vas Ljubim,
Nataša
