Danes sem v skupini ljudi raziskovala, kako globoko lahko gremo v občutke... in koliko si zmoremo dovoliti iti v najglobja čustva...
... v svoj strah, v žalost, v jezo... in kako globoko v LJUBEZEN...
Izčrpana od čustvenega eksperimentiranja današnje delavnice, sem še povsem v vtisih in razmišljanju, ki mi jih ti porajajo...
Moj zorni kot poznanstev v hipu preleti sorodnike, prijatelje, znance in druge zemljane...
in iščem v njih in v sebi meje poguma, s katerim si upamo se spustiti v odnose in čustva, ki nam jih odnosi podarjajo...
Poguma resničnih ljudi, ne izmišljenih hollywoodskih scenarijev...
Že dolgo sem mnenja, da si ljubezen lahko podarimo izključno sami sebi. Nihče drug.
Ker, če ne bomo zmogli, znali in si dovolili odpreti svojega srca zanjo, nam vsa ljubezen tega sveta ne pomaga prav veliko.
Za Ljubezen potrebujemo pogum, da si dovolimo se predati.
ponudijo nam lahko sadež, a ugrizniti moramo vanj sami, če želimo spoznati in uživati v njegovem okusu.
Dragan Potočnik v svoji knjigi Gora poje mi, zapiše:
"Samo v srcu drugega človeka lahko vidiš samega sebe.
V srcu drugega človeka je namreč tvoj odsev, si ti, z vso svojo lepoto in veličastnostjo,
zato ljubi brez vprašanj in odgovorov, ljubi povsem predano..."
In...
"Ljubimec,
ki ne bi želel umreti v objemu ljubljene,
se le spogleduje z ljubeznijo in
ne bo nikoli okusil božjega poljuba."
Ko opazujem svet okoli sebe, se sprašujem...
Koliko kompromisov sprejemamo ljudje...
In se zadovoljimo z "mlačnim"?
Z varnim... s preverjenim... s kolektivno sprejetim....
Z udobnim... s finančno zanesljivim?
In koliko se jih še vedno drži roba pečine,
ker jih je strah se izpustiti (iz znanega) in poleteti (v neznano)...
poleteti v višave, ki jemljejo dih in razširijo obzorja...
Le zares pogumen odpre krila svojemu Srcu, svojemu "ogledalu" v očeh ljubljene osebe...
in poleti... četudi brez GPSa in zanesljive vremenske prognoze...
Le zares pogumen si dovoli ljubiti brezmejno, brezpogojno,
"with whole my heart, my soul, my body..." in spusti ljubezen v vsako celico telesa, da jo oživi...
In... ali ni dan spomina na mrtve, ki je pred nami,
pravzaprav tudi opomnik in opozorilo Življenju,
da ostanimo ŽIVI vsaj še tako dolgo, dokler še živimo...???
Nataša
